Kronologija dogodkov okoli investicij srebra bratov Hunt
Še danes se spletajo mnoge legende in pripovedi okoli dogodkov, ki so povezani z investicijami srebra bratov Hunt.
Na začetku trgovanja s srebrom v zgodnjih sedemdesetih je bila družina Hunt verjetno najbogatejša družina v ZDA. Njihovo premoženje je temeljilo predvsem na nafti. Oče H.L. Hunt, raznolika osebnost južnih držav, ki je v zgodnjih dvajsetih z dobički pri pokru vrtal za nafto v El Dorado, Arkansas. Uspeh je doživel že s svojim prvim vrelcem nafte. Po zaslugi prijatelja se je kasneje odločil, da se bo angažiral na vzhodu Teksasa, kjer je kasneje postal vodilni, neodvisni proizvajalec na največjem naftnem polju, ki je bil kdajkoli najden, »East Texas Oilfield« pri mestu Kilgore.
H.L. Hunt je bil trikrat poročen (z dvema ženama naenkrat) in iz teh zakonov je imel skupaj 15 otrok. Tudi nekateri izmed njegovih sinov so bili v naftnem poslu in so imeli licence zunaj ZDA, npr. v Libiji. Pri dogodkih okoli trga s srebrom so bili udeleženi 3 mlajši otroci iz prve družine, Bunker, Herbert in Lamar.
1970: V tistih časih je postajala inflacija v ZDA vedno močnejša, Vietnam je pretresel ZDA in prinesel dvom na vlado in v deželo proteste; bližnji vzhod je bil kot sod smodnika. Bunker Hunt je verjel, da se lahko razmere v svetu poslabšajo in se zato odločil, da bo svoje premoženje zaščitil. Ker je bila za prebivalce ZDA posest zlata prepovedana, je bila investicija v srebro kot nalašč. Bunker se je odločil za nakup srebra pri tečaju 1,50 ameriških dolarjev za unčo. Med 1970 in 1973 sta Bunker in njegov brat Herbert kupila okoli 200.000 unč srebra; istočasno pa se je tečaj v tistem času podvojil na 3 dolarje za unčo.
1973-1974: Inflacija je še vedno naraščala in Herbert ter Bunker sta se odločila, za velikopotezni nakup srebra. Do začetka 1974 sta kupila pogodbe v obsegu 55 milijonov unč srebra ali približno 8% takratne svetovne ponudbe. Brata sta si pustila dostaviti vseh 55 milijonov unč. Ker pa je Bunkerja skrbelo, da lahko država odvzame premoženje, je večino spravil v Evropo.
1974: Spomladi 1974 je cena srebra narasla na 6 dolarjev za unčo in začele so se razširjati govorice, da želita Hunta pozicijo, ki bi jima omogočila nadzor nad trgom. V tistem času je znašala letna proizvodnja srebra 245 milijonov unč, povpraševanja pa je bilo za 450 milijonov. Takrat se je Bunker Hunt pojavil na COMEXu in začel razglašati, da je »skoraj vse boljše kot papirnat denar« in da »lahko vsak tepec požene tiskarski stroj«. Potem je začela mehiška Centralna banka prodajati srebro in cena je padla na 3-4 dolarje za unčo, ampak Bunkerju in Herbertu to ni vzelo poguma.
1975: Bunker in Herbert si zaman prizadevata, da bi prepričala finančnega ministra Perzije, s čimer bi družina Pahlevi investirala v srebro. Želela sta se srečati tudi z kraljem Saudove Arabije, Faisalom, vendar ga je umoril lastni nečak tik pred dogovorjenim terminom.
1976: Bunker in Herbert kupita dodatnih 20 milijonov unč od firme »Great Western United«.
1978: Bunker Hunt se v Washingtonu sreča z nekim saudskim šejkom in leto kasneje ustanovi skupaj z Herbertom in dvema saudskima šejkoma družbo »International Metal Investment Group«.
1979: Cena srebra se na začetku 1979 nezadržno povzpne na 8 dolarjev za unčo. Poleti kupita Hunta skupaj z saudskima partnerjema v sodelovanju z »International Metal Investment Groupom« preko 43 milijonov unč pogodb srebra preko borz COMEX in CBOT z dostavnim rokom v jeseni. Poleg tega se je cena srebra jeseni v samo dveh mesecih podvojila od 8 na 19 dolarjev za unčo. Tudi druge stranke so začele v velikih deležih kupovati srebro in odgovorne v COMEXu ter CBOTu je začelo počasi skrbeti. V svojih skladiščih sta obe borzi skupaj imeli samo 120 milijonov unč srebra – količina, s katero se je trgovalo samo v oktobru 1979. Kot Hunta, je tudi veliko ljudi izbralo fizično dobavo srebra.
Konec 1979 so se dogodki prelomili. CBOT je spremenila pravila in naznanila, da vsak investitor ne sme hraniti več kot za vsaj 3 milijone pogodb srebra. Vse pogodbe, ki so presegale ta limit, so morale biti do februarja 1980 unovčene. Zaradi teh ukrepov je postalo Bunkerju Huntu jasno, da je prišlo do resnega pomanjkanja srebra in zato še naprej kot nor kupuje srebro. V tistem trenutku je imel v lasti 40 milijonov unč srebra v tujini in 90 milijonov unč skupaj s partnerji preko »International Metal Investment Groupa«. Družba je imela v rokah pogodbe za dodatnih 90 milijonov unč srebra z dobavnim rokom marca 1980. Tudi mlajši Huntov brat – Lamar je v tistem trenutku pristopil in nabavil srebro v vrednosti 300 milijonov. Na zadnji dan leta 1979 je bila cena srebra pri 34,45 ameriških dolarjev za unčo!
7. januarja 1980 je COMEX spremenila pravila v tem smislu, da je imel lahko vsak trgovec v lasti pogodbe v vrednosti do 10 milijonov unče. Vse pogodbe, ki so presegale ta limit so morale biti do 18. februarja unovčene. CFTC (nadzorni organ COMEXa) je pozdravil spremembo pravila.
17. januar 1980: cena srebra doseže 52,50 dolarjev za unčo. Bunker nadaljuje z nakupi srebra. V tem trenutku je bila vrednost Huntovega premoženja vredna 4,5 milijarde ameriških dolarjev.
21. januar 1980: COMEX začasno ustavi trgovanje s srebrom in naznani, da bodo sprejete samo še unovčene pogodbe. Cena srebra pade za 10 dolarjev za unčo in se konec januarja ustavi pri 39 dolarjih.
Na začetku februarja nabavi Bunker Hunt dodatnih 26 milijonov unče srebra iz Chicaga.
14 marec 1980: Cena srebra pada vse do 21 dolarjev za unčo. Predsedujoči fundaciji za razvoj FED, Paul Volcker, dvigne obresti in s tem postane dolar močnejši. Brez uspeha skuša Bunker pridobiti nove partnerje za nakup srebra.
25. marca začne bratoma Hunt primanjkovati likvidnosti, da bi izpolnila svoje doplačilne dolžnosti. Naslednje jutro prodata brata srebro v vrednosti 100 milijonov dolarjev.
27. marec 1980 poimenujejo »silver Thursday«. Cena srebra znaša na začetku dneva 15,80 dolarjev za unčo in na koncu le še 10,80 dolarjev. Sprva so se tečaji delnic spustili zaradi govoric, da morata brata Hunt prodati delnice, s čimer bi pokrila izgubo s srebrom, a so se ponovno umirili in dan zaključili praktično nespremenjeni.
Naslednji dan se cena srebra ponovno dvigne na 12 dolarjev za unčo. Povprečna uvajalna cena srebra, ki je bil fizično v lasti Hunta, je ležala pri približno 10 dolarjih za unčo, toda pogodbe so se kupovale povprečno pri približno 35 dolarjih za unčo. Na konca sta imela Hunta izgubo v višini 1,5 milijarde dolarjev.
Predsedujoči FEDju Volcker se je strinjal z izstopnim načrtom za Huntove, ker se je bal finančne katastrofe. Skupina bank se je strinjala s posojilom v višini 1,1 milijarde dolarjev, vendar je morala družina zajamčiti varščino v višini 8-9 milijard dolarjev, kar je bilo praktično vso produktivno premoženje družine Hunt.
Sredi 1980 je znašala vrednost srebra ponovno 17 dolarjev za unčo. Izkazalo se je, da vse skupaj vsekakor ni bila enostranska manipulacija Huntovih ampak, da so bili nekateri akterji tako močno »short« v srebru, da je za njih stalo zelo veliko na kocki. Govorilo se je, da je bilo 9 direktorjev COMEXa osebno vključenih v »short« pozicijah in so z zlomom cene srebra na začetku 1980 močno zaslužili.
1988 so brati Hunt vložili privatni stečaj in ga zapustili 1989 z 90 milijoni dolarjev dolgov, ki jih morajo odplačati v 15 letih. Bratje Hunt so bili avgusta 1988 obsojeni zaradi »Zarote k manipulaciji s trgom«.
Bratje Hunt so bili že v osnovi zelo konzervativno naravnani in so že zelo zgodaj izrazili svoje zadržke nasproti »Finanz-Establishmentu« in predvsem proti papirnatemu denarju. Kot družina, ki je dragoceno nafto dnevno prodajala za papirnat denar, jim je bila varnost tega bogastva pred glodačem inflacije zelo pri srcu.
Motivacija za njihove nakupe srebra torej ni bila v pohlepu za dobičkom ampak, veliko bolj njihovo prizadevanje po zavarovanju družinskega premoženja. Njihova strategija s srebrom ni nikoli »Strmela za hitrim zaslužkom«, kot je špekulirala večina medijev v svojih poročilih. Toda kot je bila navada v družini, niso ničesar naredili polovičarsko in po prvih uspehih na začetku sedemdesetih, so kmalu stavili zelo velike vsote na srebro. Tako velike vsote, da je COMEXu in »Shorties« postalo zelo neudobno. Pri tem so naredili napako, da so preveliko srebra kupili s tujim kapitalom, s čimer so postali preveč odvisni od bank.
V nasprotju z brati Hunt pa so jo poceni odnesli »Schorties« (treba je pomisliti, da stoji vsak na »Long« poziciji v nasprotju z »Short« pozicijo). O njihovih dobičkih se v tisku nihče ni razburjal, kakor tudi ne o razveljavljenih spremembah pravil na borzi. Za svet financ, medije in tudi spomine večine ljudi so postali Huntovi utelešenje špekulacij in manipulacij s trgom.
|
.jpg)
