Kitajske devizne rezerve …
Ob koncu oktobra so kitajske devizne rezerve dosegle trilijon (milijon bilijonov, 10 na 18 potenco) ameriških dolarjev, kar je dvakrat več kot pred dvema letoma in več kot petina vseh svetovnih rezerv. Ta čedna vsota bi bila dovolj za nakup vsega zlata, ki počiva v osrednjih bančnih trezorjih (v resnici, več kot dvakrat) ali skoraj vso stanovanjsko lastnino, ki jo ima v lasti London.
Kitajska »masivna« zaloga je rezultat njenega velikega viška pri tekočem poslovanju, pomembnih notranjih tujih neposrednih naložb in velikega priliva špekulativnega kapitala nekaj preteklih let. Teoretično bi morali pritoki tujega denarja v Kitajsko dvigniti vrednost nacionalne valute (yuan), vendar se Kitajska temu upira s siljenjem centralne banke na prevzem viška tuje valute. Rast notranjih rezerv se je v zadnjih mesecih sicer upočasnila a še vedno dosega v povprečju krepkih 16 milijard dolarjev na mesec.
Kitajske uradne rezerve so že zdavnaj presegle mejo, ki določa in zagotavlja njeno finančno stabilnost. Kot »pravilo palca«, država potrebuje dovolj tujih deviz, da lahko pokrije trimesečni uvoz oziroma poravna svoje kratkoročne tuje dolgove. Kitajske rezerve so enakovredne 15. mesečnim uvozom in so šestkrat večje od njenega kratkoročnega dolga. Eksplozija njenih notranjih rezerv povzroča glavobole tudi centralni banki, ker kreira odvečno likvidnost s katero se poveča tveganje za rast inflacije, ker povzroča premoženjske balončke in nepreračunljivo bančno posojanje.
Še več, strokovnjaki ugibajo, da bi Kitajska lahko imela že 2 trilijona deviznih rezerv preden bo ugotovila kaj naj z njimi naredi. Uboga Kitajska. Ves njen denar samo čaka. Kaj lahko naredi?
Denar je prekletstvo, seveda. Le poglejte Paris in Nikki Hilton. Ko se nečesa preveč naloži v en prostor začne smrdeti podobno kot star gnoj. Torej, Kitajska bo morala nekaj narediti z vsem tem denarjem. Mogoče bi lahko kupila hišo Donalda Trumpa (120 milijonov $) ali pa Picassa iz Steve Wynna? Ne, to bodo storili v kasnejši fazi… ko bodo postali bogati in sprevrženi. Sedaj pa bodo kupovali le stvari, ki jim bodo omogočale nadaljnje širjenje – rudnike, naftna polja, kmetijske izdelke, morda celo same farme. Hmmm, poglejmo. Površino enega »acra« (4046,8564224 m2) obdelovalne zemlje v Kansasu se prodaja od 550$ pa do 1.265$. Vzemimo vrednost 1.000$, da bomo lažje računali. S trilijon dolarji v vašem žepu bi lahko kupili precej veliko območje v samem osrčju – recimo milijon »ackerov«, je res? Kansas ima take površine le dobrih 52,36 milijonov »ackrov«. Torej, Kitajska bi lahko kupila celo državo in še vedno bi jim ostalo 947,64 bilijon $ - dovolj, da kupijo vso obdelovalno zemljo Nebraske, Iowe, Južne Dakote, Severne Dakote, Missuria, Arkansasa, Louisiane, Colorada, New Mexica, Montane, Wyominga, Oklahome in verjetno tudi Texasa.
»No, to ni nič posebnega«, bi lahko rekli ekonomisti. »Tujci vedo, da je Amerika najbolj dinamična in najbolj uspešna ekonomija na tem vražjem svetu. Res porabimo več kot proizvedemo. Vendar se v končni fazi denar vedno vrne nazaj k nam. To samo kaže kako veliko gospodarstvo imamo. In tujci si ga želijo en del.«
In iz dneva v dan, s povprečjem 80 milijonov $ na uro, tujci dobijo kos te naše ekonomije.
In tako lahko sedaj Kitajska, če se tako odloči, proda nekaj obveznic Združenih držav Amerike in kupi kos obdelovalne zemlje v velikosti Lousiane. Ali pa kupijo delnice … ali pa zakladne menice.
Celotna kapitalizacija vseh 30 delniških podjetij indeksa DOW je samo okoli 3 trilijone $. Torej, Kitajska lahko kupi tretjino DOW-a … ali pa kontrolne deleže v vsakem od njegovih delniških podjetjih (The Walt Disney Company, McDonald's Corporation, Microsoft Corporation, Johnson & Johnson, Intel Corporation, Hewlett-Packard Company, General Motors Corporation, Exxon Mobil Corporation, The Coca-Cola Company, The Boeing Company,…).
Ne bi bilo to krasno? Končno, bomo lahko vsi hodili na delo v podjetja, ki bodo v kitajski lasti … ali pa prodali svoje notranje organe kitajskim zdravnikom. Kako čudovita ekonomija!
(Prevod dela članka The Daily Reckoning – 07.11.2006)
»Po vsem svetu ponovno raste povpraševanje po surovinah. Treba bo razmislit o povišanju deleža zlata.«
Surovine
Poleg pozitivne lastnosti diverzifikacije tveganja nam služijo surovine in še posebej žlahtne kovine kot zaščita pred inflacijo. Zaradi bliskovitega povečanja količine denarja, kontinuirano visokega proračunskega deficita in vedno večje zadolženosti skoraj vseh pomembnih industrijskih dežel bo treba v prihodnosti računati z rastočo inflacijo.
Toda večina analitikov priporoča ponderiranje surovin oz. zlata od 3-5 %, kar pa zna biti zaradi problematike zadolževanja po vsem svetu premalo. Med tem, ko je bil v 70ih letih delež zlata v portfeljih po vsem svetu nekje med 15 in 20 %, je danes le še pri 0,4 %.
www.fondsprofessionell.de v petek, 6. oktobra 2006
Dnevnik upravitelja sklada: Evro kot objekt špekulacij?
Dnevnik Bernda Greisingerja, upravitelja sklada BG Umbrella Fund. Ta je trenutno sestavljen iz šestih krovnih skladov (Dachfonds).
6. oktober: Včeraj se je ponovno zgodilo: Zasedala je Evropska centralna banka (ECB) in sklenila, da orientacijske obresti za 0,25 % na 3,25 %. Tako je ECB od decembra lanskega leta v petih malih korakih zvišala orientacijske obresti za 1,25 %. Analitiki in ekonomisti za bančništvo in finance pa za konec tega leta napovedujejo še eno zvišanje, na 3,5 %.
V letu 2007 bi naj orientacijske obresti dvignili celo na 4 %. Vendar predsednik Evropske centralne banke Jean-Claude Trichet analitikom ni izdal ničesar v zvezi s poslovanjem v naslednjem letu. Opozoril je samo na obstoječa tveganja, ki ogrožajo stabilnost ravni cen. Poleg tega bi naj zvišanje obresti v Evropi pomagalo tudi evru, da v primerjavi z ameriškim dolarjem še dodatno pridobi. Vendar se zdi, da se je pričakovano decembrsko zvišanje obresti zgodilo že zdaj. Ali bo evru resnično uspelo tako hitro prebiti magičnih 1,30, ostaja še naprej vprašljivo. In če bo evro padel pod 1,26 lahko pride celo do nadaljnjega padca tečajev. V tem primeru bi lahko zaradi morebitni špekulantov in hedge skladov prišlo do povečane volatilnosti.
Dnevnik Ulricha Baumanna, upravitelja sklada Volksbank-Pacifik-Invest.
6. oktober: Kaj bi naredili s 1000 milijardami ameriških dolarjev? Na žalost Vas moram kaj hitro razočarati, tako visoke sedmice ne boste zadeli nikjer, čeprav se nekje valja naokoli. Ta biljarda ameriških dolarjev predstavlja devizno rezervo kitajske narodne banke. Kakor poročajo mediji, obstaja veliko možnosti, kako investirati ta denar. Ena možnost bi bila investiranje v infrastrukturo, vendar Kitajski tega sploh ni treba, saj je to področje že dodobra pokrito – o čemer lahko Indija samo sanja. Ali pa »očistiti« banke. Na Kitajskem bi naj bilo še zelo veliko kreditov, za katere se ne pričakuje, da bodo kdajkoli odplačani. Veliko so jih pa že odpisali (okoli 400 milijard dolarjev). Ali pa sanacija zastarelih državnih podjetij, nakup zlata in naložba v druge kapitalske trge (assetclas).
Mnogo borznih posrednikov je prišlo do zaključka, da se čisto nič ne bo zgodilo. Tudi možno, ampak kaj se zgodi, če se rast v Ameriki upočasni? Dolar bi padel in s seboj prinesel izgube visoki devizni poziciji.
Ruska emisijska banka je komaj pred nekaj meseci odločila, da bo svoje narasle devizne rezerve intenzivneje nalagala v zlato. Ob pogledu na zaloge zlata Američanov ali Evropejcev lahko kot Azijec postaneš zelen od zavisti, saj imajo ZDA okoli 75 % rezerv pokritih z zlatom, Evropa okoli 60 %, Kitajska pa samo 1 %. In tudi če bi se Kitajska odločila, da želi svoje rezerve povišati samo za 2 %, bi morala pokupiti vso letno proizvodnjo zlata! Težko izhodišče. Kakorkoli že, ruska narodna banka je pravilno ugotovila, da se je pred propadom dolarja najenostavnejše zavarovati tako, da se povečajo rezerve zlata. Če bi azijske emisijske banke prišle do podobnih ugotovitev zaradi hudih izgub na svojih dolarskih računih, potem se zlatu obetajo zlati časi.
www.fondsprofessionell.de v petek, 6. oktobra 2006
Ekskluzivno: Bundesbank (Nemška centralna banka) razjezila politike
Vodilni politiki velike koalicije so jezno reagirali na odločitev Bundesbank, ki do septembra 2007 noče prodajati zlata iz svojih rezerv. Politiki so poudarili, da je zlato v lasti naroda.
»Odločitev zelo obžalujem, ker se bo tako dobiček Bundesbank zmanjšal. In glede na konsolidacijo proračuna je to vsekakor slaba novica,« je za FTD izjavil Otto Bernhardt, CDU/CSU-jev predstavnik za tisk. »Gre za trmast odnos brez kakršne koli stvarne utemeljitve,« je za FTD izjavil podpredsednik SPD. Na ministrstvu za finance so zadržano izjavili: »To je stvar Bundesbank.«
Predhodno je predsednik Bundesbank Axel Weber povedal, da se rezerv zlata tudi v tekočem letu, ki se je pričelo s 27. septembrom, ne misli dotikat – razen delčka potrebnega za kovanje denarja. »Tudi v tretjem letu sporazuma o zlatu ne bomo prodajali zlata,« je ob robu seje Evropske centralne banke dejal Weber.
Enormne rezerve zlata so že v preteklosti večkrat vodile do hudih kontroverz med politiki in Bundesbank. Zadnji spor sta minister za finance, Peer Steinbrück (SPD), in Axel Weber poravnala komaj letos pomladi. Bundesbank ima s 3422 tonami takoj za ZDA največ rezerv zlata na svetu. Glede na aktualno ceno zlata je to slabih 50 milijard evrov.
Po sporazumu, ki ga je leta 2004 sklenilo 15 evropskih centralnih bank, bi lahko Bundesbank vsako leto prodala 120 ton zlata. Izkupiček bi pa po zakonu prišel prek dobička nemške centralne banke v zvezni proračun. Vendar Bundesbank ne želi, da bi se na ta način zapolnile luknje v proračunu in se konsolidacija prestavila. Poleg tega navaja argument, da je zlato potrebno, da se v skrajnem primeru podpre evro.
Zlato za proračun
Politiki na drugi strani pa poudarjajo, da je zlato v lasti naroda. Zato bi bilo prav, da bi se del prodal in tako izboljšal proračun. »Te možnosti nočemo zapraviti,« je v četrtek ponovil SPD-jev strokovnjak za finance, Joachin Poß. CDU-jevega strokovnjaka Bernhardta skrbi, da bo dobiček Bundesbank brez prodaje zlata padel pod 2 milijardi €. »To ja pod našimi pričakovanji,« je dejal Bernhardt.
Predsednik Bundesbank Weber je v četrtek izjavil, da se bo ponovno pogajal z ostalimi evropskimi emisijskimi bankami, če jih zanima prodajna opcija. Točno tako je postopala Bundesbank 2004 in 2005. Vendar si je takrat zagotovila pravico, da opcijo zavrže. Ali bo tudi tokrat tako, Weber ni želel povedati.
Matthew Turner, strokovnjak za žlahtne kovine pri Virtual Metals iz Londona, je razumel Webrove izjave tako, da bodo evropske centralne banke skupaj izvršile polno prodajno opcijo 500 ton za to leto. Cena zlata pa je od meseca maja, ko je bila najvišja v tem letu in je 31,1035g (fina unča) stalo 730,40 $, padla na 570,20 $ - kar je rezerve Bundesbank znatno zmanjšalo.
Financial Times Deutschland (FTD) v petek, 6. oktobra 2006
.jpg)
